Zima sanja tiho neizbežnost
in srcu dovolim razkošje krika,
oddih pred smrtjo, jalovo breztežnost,
počitek pred spopadom brez umika.

Ujeti v prizmah tvojega telesa
žarijo vonji vlaknaste svetlobe:
kot nekakšna mavrica slovesa
v tihih kotih tvoje vlažne sobe.

In vedno sam, čeprav trohnim v tebi,
odsotno zrem v sivkasto nebo:
v času strt, a hkrati živ v sebi.

Na meji, kjer se zemlja z nebom stika,
odsevam v polju tvojega očesa
kot pozabljena, minljiva slika.

Dani Bedrač