Ko sem srkala kavo s preveč ožgano peno

in prebirala osmrtnice prejšnjega tedna,

ko je bil zrak še zame pretežak,

da bi sploh lahko vstala, zadihala le z levim

pljučnim krilom, si nadela očala in končno

razumela pesmi brez rim,

me je nekdo v kotu bežno pogledal.

Spreletel me je srh in mamine besede

nedolžnih morilcev, ki ti kot za šalo

prerežejo vrat in z užitkom z rožamarinovo

omako pomalicajo tvoje srce.

Ko sem že vtipkala 112, skoraj pritisnila kliči

in pod osmrtnico napisala željo sprevoda

'svojci cvetje hvaležno odklanjajo',

je stoprvi čut o serijskem klavcu v meni

odpovedal in prinesel nežnost,

ki je nisem nikoli od blizu spoznala.

Bežni pogled je bil dovolj.

Ljubezen ...

Se pač zgodi.

Anthos