ne zavrzi listja
odpadlega z drevesa newyorških ulic
kresale so se in galopirale
podžigale vranca v naju
ne preskakuj stolpnic
ko se z nogo na ladji
odrivaš od obale
nasedle nekega večera
v beznici imenovani my blue lady
krvavih ust sva pila rumeno vino
in ubijala vse kar je kričalo s tvojim glasom
ne slači blondinke
ki je spotaknila krčmarja
da je miza nehala plesati
okoli tebe in okoli sanj
rojevala sva jih vsako popoldne
na zidu pred zaprto univerzo
z rokami v praznih žepih drugega
rojevala
mladi jorge
Uh...odlično!
lp, Joakim
Sprašujem se kako bi se (namesto Jorgena) slišal mladi Janez v Ljubljani ali kaj takega ;) No, seveda okolje pesmi doda eksotično noto (oddaljenost, v kateri je vse mogoče in celo obskurno deluje posvečeno), v kateri pa pritegne zlasti ta (ponotranjena) dvojina, ki se skozi pesem izkazuje kot shizofrenost. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!