(čemu to stanje miru in blaženosti?)

s čim sem si zaslužil razumevanje življenja?

in še bolj pomembno vprašanje:
kdo ali kaj me je izbral za preroka smrti?

školjka, ki leži nedotaknjena v temno modrih globinah
meduza, ki nasede v prostranih peščenih sipinah
časa zmanjkuje, ker ga krademo uram
pekel je blizu, ker ne spoštujemo naravnih nebes
nobena besedna zveza ali črka nas ne reši več

(s kakšnim razlogom razumevati smrt ter življenje?)

zadovoljiti se z razlagami ljudmi, ki pridigajo
o enem in edinem načinu življenja,
ki naj bi nam prineslo srečo,
ker sami, glede na osebne izkušnje,
pač nimamo pojma kako živeti?

(kdo ima človeka za slaboumnega?)

pridiga številk zato, da se v žep steče določeno število bankovcev,
je edini razlog, da kdorkoli sploh predava o skrivnostih vesolja.

vse to so že davno prežvečene zgodbe,
ker je postala obsesija ljudi
ostati večno vitalen in mlad

(a čemu ostati večno mlad?)

živimo dlje kot so živeli naši predniki,
a s časom, ki nam je ostal na dlani,
razpolagamo arogantno ter nepremišljeno,
ker ne cenimo tega za kar so umirali
tisti, ki so želeli sprožiti večno spremembo.

(kaj je potemtakem smisel revolucije?)

smrt posameznika za dobrobit rase
je največja floskula,
ki si jo lahko zamisli človek.

Freud se obrača pod zemljo
in Jung mu kaže fige
iz sosednjega groba

(obsedenec s smrtjo?)

smrti človek sploh noče sprejeti,
ker se smatra za preveč unikatnega
ter blazno posebnega,
da bi lahko sprejel preprosto univerzalno resnico:

»nekoč bom umrl in razdajal telo naravi.«

(in kje leži odrešitev?)

v življenju samem,
najsi bo še tako zgrešeno.

resetiraj me, prosim.

neartist