»Plagiatorstvo (plagiarizem) je pojem s področja intelektualne proizvodnje, najpogosteje umetnosti in znanosti. Pomeni prevzemanje in objavljanje tujega dela pod svojim imenom ter sodi med prepovedana in kazniva dejanja.« (Wikipedia)

Na omenjeni spletni strani lahko preberemo tudi nekaj o »slavnih« plagiatorjih ali »plagirancih«. Beremo lahko še: »Ne obstaja namreč noben procentualno določeni prag inovativnosti, ki bi spoštovana izvirna dela ločeval od nevrednih plagiatov.« (Prav tam.)

Slišati je tudi drugačna mnenja, tako naj bi pri popevkah šlo za 4 še dovoljene enake takte (glasba). Vsekakor pa pri tem, čemur rečemo (ali pa ne) plagiranje, igra veliko vlogo lastni moralni čut.

Dejstvo je, da bi, če bi danes nekdo za svojo razglasil enačbo E = mc² (A. Einstein) ali sonet »Poet tvoj nov Slovencem venec vije …« (F. Prešeren), takega človeka vsi razglasili za plagiatorja, grobo rečeno celo za tatu. Pa vendar se podobno dogaja. Zlasti pogost je pojav plagiatorstva v strokovnih besedilih (srednješolski referati, diplomske idr. univerzitetne naloge), pri čemer se vir bodisi sploh ne navede ali pa je naveden le na koncu, v seznamu virov, kar prav tako ni ustrezno. Na tovrstno prepisovanje so v zadnjih letih opozorili tudi mediji, ki so v tej povezavi izpostavili razne znane Slovence.

Vendar obstaja določena razlika med plagiranjem strokovnega (če imamo v mislih najbolj množično tovrstno plagiranje, omenjeno v prejšnjem odstavku) in plagiranjem umetnostnega dela. Umetnost izvira iz malce drugačnega »prostora« v človeškem umu in duši kot znanost; in medtem ko dandanes pri nas že več kot polovica nekdanjih dijakov spravi skupaj sprejemljivo diplomsko nalogo, to ne drži, če bi morali spraviti skupaj sprejemljivo literarno, glasbeno ali likovno delo. Tu je namreč zelo pomemben talent, pomembna je ustvarjalnost, brez inovativnosti in širokega pogleda na svet, brez (u)videnja tistega, kar ni vidno na prvi pogled, pač ne gre. To pa ni dano polovici ljudi (ali pa morda je, pa niso imeli možnosti/želje tega razviti – ampak to je že antropološko/psihološka debata). Še ena pomembna razlika je ta, da so omenjena strokovna dela obvezna za dosego formalne izobrazbe, medtem ko umetnost ni obvezna in vas nihče ne bo vlekel za kravateljc, pa če nikoli v življenju niste napisali verza, zažvižgali čisto svoje melodije ali narisali nečesa posebnega. Glede na status umetnosti pri nas (in še marsikje) zato tudi ne boste nič bolj revni. Skratka, prozaično gledano, nimate izgubiti ničesar, če v življenju z mezincem ne mignete proti umetnosti, medtem ko lahko znanost pomembno vpliva na vaš poklic, službo, zaslužek in še kaj. Umetnost pa je, kot radi rečemo, »bolj za dušo«. (Kar sicer ni prav, kajti če umetnik od svojega dela ne more živeti, le-to nujno trpi, ampak to debato pustimo za drugič.)

»KORISTI«?

Če torej potegnemo črto, ima človek od plagiranja znanosti vsaj kakšno (seveda moralno in tudi zakonsko sporno) »korist«: opravljeno obveznost pri predmetu in/ali izpitu; prejeto diplomo/magisterij/doktorat. In še nekaj: če bo njegove naloge kdo bral, jih bo zelo verjetno bral iz istega razloga – da bi našel v njih kaj uporabnega (pa če bo potem navedel vir ali ne), ne pa »za dušo«.

Kakšno »korist« pa bi lahko imel človek od umetniškega plagiranja? Vzemimo najboljši možni scenarij: spreten slikar ponareja slike svetovno priznanega slikarja in jih prodaja kot njegove. Korist je očitna: zaslužek. Ampak: njegovo prevaro bo videlo mnogo ljudi; bodisi jih bo navduševala (in s tem vlekla za nos) bodisi bodo prevaro odkrili (sramota za ponarejevalca). Nič od tega ni dobro. In še pomembneje: kdor je sposoben dobro ponarediti npr. Picassa ali Moneta, že mora imeti nekaj slikarskega talenta. Kaj je tisto, kar ga sili, da tega talenta ne neguje in nadgrajuje, temveč se zateče v goljufanje? »Duša« že ne. Duša lahko ob vsem tem samo trpi; in tudi Ego ni zadovoljen. Če plagiatorju še ni uspelo docela potlačiti njunih glasov, potem Duša pravi nekaj takega: »Kar si naredil, ni prav. Se ne spodobi. Res želiš biti nekdo, ki krade domislice, slog, konkretne poteze drugim? Mar res verjameš, da sam nisi sposoben biti inovativen?« In Ego je zagrenjen: »Poglej: kar je čisto mojega, tega nihče ne povoha; ko pa jim postrežem kaj izposojenega, sem takoj bolje (o)cenjen. Se pravi: sam po sebi sem zanič!«

SAMOPREVARA

Dejstvo je, da plagiator ne more »zmagati«. Če ga odkrijejo, je poražen javno, navzven. Če ga ne, je poražen navznoter, v svoji duši, v svojem bistvu, tam, kjer, ko se človek rodi, gori svetla lučka. To je pravzaprav še huje. To temo je na svoj klasični srhljivi način ubesedil Stephen King v odličnem romančku Skrivno okno, skrivni vrt (pa nikar ne glejte filma, saj so si tam zaključek gladko izmislili in z njim celotno zgodbo, njeno sporočilo in suspenz totalno izničili). Slaba vest zaradi plagiatorstva navsezadnje glavnemu junaku povzroči popolni razcep osebnosti. Vprašajmo se: je vredno? In ne odmislimo tega kot literarno »pravljico«. Še eno dejstvo je namreč, da človek sam sebi zna izvrstno lagati (»Saj nisem naredil nič narobe«, »Saj to ni nič takega, vsi to delajo«, »Saj ne bo nihče izvedel« ipd.), vendar ne brez posledic. Če hoče s takimi lažmi živeti sam s seboj iz dneva v dan (in druge izbire kot to nima, razen če umre), mora resnico, vest, s tem pa tudi dušo bodisi globoko zakopati ali celo oddeliti od svojega uma – in tu se zgodi razcep, ki se ga lahko zaveda ali pa ne. Še enkrat se vprašajmo: je vredno?

Kajti sporočilo, ki se skriva za plagiatorstvom (zlasti če ga izrabljamo za javno priznanje), je tole: Jaz nisem (dovolj) vreden. Pa če se tega zavedamo ali ne.

Težava pa nastopi, ker – tako kot skušamo laž potrditi z novo lažjo in se pogrezamo vedno globlje – s tovrstnim dejanjem, s plagiranjem, to svoje globoko (in morda podzavestno) prepričanje o lastni nizki vrednosti samo še gnojimo, da se lahko še bolj razbohoti, še trdneje in globlje ukorenini. Morda se nam na površju zdi drugače; morda je na površju – in/ali kratkoročno – tu neke vrste zadovoljstvo, celo ponos. Ampak duše ne moremo »splagirati«. Ne moremo je pretentati. Duša ve. Namesto »duša« lahko rečemo tudi vest. Ali moralni kompas. In teh ne moremo nalagati.

ČE JE TREBA, PA NA TEHTNICO!

Če torej čisto preprosto damo na tehtnico prednosti in pomanjkljivosti plagiatorstva, vidimo:

Najbrž je odveč pisati dalje, saj je tudi z »matematičnega vidika« jasno, kam se nagiba tehtnica.

»KJE SRCE SE BO UČILO?«*

In celo če odmislimo vse našteto v preglednici, ostaja dejstvo: ena najpomembnejših stvari v življenju, ena silno redkih, ki prinaša trajno zadovoljstvo (lahko rečemo tudi »srečo«), je dobra samopodoba, zavest, da si v sebi dober, pošten, da lahko živiš sam s sabo, ne da bi moral kar koli skrivati pred sabo, bežati pred sabo v namišljene svetove in odvisnosti, da ravnaš po svoji vesti in neguješ tisto dobro v sebi, s čimer si se rodil.

Ni je stvari, ki bi bila vredna, da zaradi nje vse to postavimo na kocko oziroma sesujemo. Kajti sledi lahko samo domino efekt: sesipanje vsega dobrega v nas in okoli nas.

In še nekaj: s plagiatorstvom zapravimo zaupanje vase. Zaupanje drugih ljudi, ko nas odkrijejo, in zaupanje nas samih vase. Kaj od tega je hujše, premislite sami.

* http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/53777/precejena

Foto: Albert Bridge, vir: Wikimedia