Precejena

Čas se steka v prazno skledo

in jo polni s srečo, z bedo.

Kaj odliješ? Kaj ostane?

Kaj celi, zadaja rane?

 

Odlivala sem spoznanja,

obdržala sem kesanja,

neuresničljive upe

in besed zlaganih strupe.

 

Težka, težka taka skleda,

težko temu, ki jo gleda.

 

Čas se steka v polno skledo

in jo trpa s srečo, z bedo.

Vse bolj polna, smisla prazna,

duša, v njej ujeta, blazna.

 

Kje merilo, kje cedilo,

kje srce se bo učilo?

V votli jami polne sklede,

v učbeniku lastne bede.

 

Težka, težka taka skleda,

težko temu, ki jo gleda.

 

Ko odliješ vse bridkosti,

pa le molči o skrivnosti.

Vsak odkriti sam jo mora,

vsak je sebi sam pokora.

 

Vsak bo našel svoj način,

da ne bo več usedlin.

Čista skleda ni uteha –

pranje se nikdar ne neha.

 

Taka skleda ni več hiba,

blagor temu, ki jo riba.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 11. 09. 2011 ob 21:53
  • Prebrano 990 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 686.39
  • Število ocen: 19

Zastavica