Igrala sva se s strastjo,
ki nama je odprla vrata,
da sva doživela drug svet;
zunaj teles,
zunaj časa,
zunaj prostora.
Dokler naju niso zmotili cerkveni zvonovi.
Prijel si me za roko in vpletel svoje noge med moje.
Stisnila sem jih,
ujela gib v istem občutku in ležala nepremično tako dolgo,
da je glasba z zadnjim tonom zamrla.
Najina glasba.
Najin počitek.
Najina ljubezen.

sasa strnad