Zdaj pa še naslov.

Deček z nepravim imenom, bi mi bilo všeč, žal sem ga že uporabila pri zgodbi.

In še dvakrat zelo blizu uporabljena beseda pride rejena ženska in pride soseda.

komari* - narečni izraz za babico 

pod* - spalnica v nadstropju

Lp, Lea

Hm, kaj pa samo Bratec (to si že imela na začetku), se mi zdi OK?

Hvala, Ana, mislim, da bi šlo (tudi ker si ne želim, prevelike podobnosti zgodbo)

Torej:

Bratec

zgodnja obiskovalka

se povzpne  
k mami na pod*

mala ve
da je komari*

ve tudi
da v veliki torbi nosi Joška

potem čaka

v vaški cerkvi odzvoni poldne
tik predem se dan prevesi v večer
pride soseda 

zgarani prsti

se oklenejo

drobnega zapestja
pridi 
bratca greva pogledat 

stopnice zaškripajo

pod težo korakov

za priprtimi vrati

z večernimi reliefi

porisan špampet

ob mami

leži dojenček

moj Joško

ne

ne
pohiti Kristina

Boris

samo tega je komari*  

dobila v trgovini

saj sem vedela

se kuja mala

prepočasna baba je pustila

da so Joška prodali

namrši se

in ihtavo zacepeta

tega nočem

nesite ga nazaj

Joško bo moj brat

njega bom imela rada

pravljico mu povem

tisto lepo

o sedmih kozličkih

potem se

za stisnjenimi ustnicami

molk bori s solzami

Spremenila sem začetek prve kitice, da sem se lahko izognila dvakratnemu pride. Mislim, da bi tako šlo ... babica je v resnici prišla zgodaj zjutraj. 

Kaj misliš Ana, meni se sedaj zdi pesem dodelana.

Hvala!

Lp, Lea

P.S.: Morda bi še izbrisala v zadnji kitici: potem se
in tema dvema verzoma dodala se: za stisnjenimi ustnicami se / molk bori s solzami

Mislim, da si Bratca dobro dodelala, pazi le: preden (ne predem) in namršči se (ne namrši). Všeč mi je, kako znaš obuditi zgodnje spomine in jih toliko časa brusiti, da se pred nami zasvetijo kot kristali.

Lp, Ana

Hvala Ana,

sem popravila ... moje spuščanje in zamenjevanje črk. Upam, da je zdaj vse prav napisano. 

Zaenkrat pustim tu, pozneje objavim, ker Bratcu, prvi izmed pesmi, je res veliko manjkalo. Objavi dodam povezavo na prvi poskus (upam, da bo tako v redu?) Potem bom šla naprej po vrsti in vse pesmi poenotila v knjižni jezik z dodatkom nekaterih narečnih besed. Za te bom v komentar napisala slovarček. Seveda bom delala počasi, saj ni sile in če se pesmi posvetim nastane boljša, razen tega se ob piljenju učim. 

Lp, Lea

Sedaj pa ta pesem/spomin, ki je izjemno slabo napisana. Naj bo tu. Potem bom skušala v mislih obuditi dogodek in jo ponovno napisati. 

 Bolnišnica

Bolnišnica

.

deklica kleči na stolu
čelo naslanja na hladno šipo
gluha klepet zdolgočasenih bolnic
v prenapolnjeni sobi
opazuje ljudi
ki prihajajo in odhajajo
skozi žardin

.

potiho zavrisne
in zašepeta
mama

.

potem čaka in čaka
večkrat se čez sobo ozre
k vratom
ki ostajajo zaprta

.

spet zleze na stol
in vidi mamo
ki odhaja skozi železen parton*

.

zajoka
mama me nima rada
joka in joka

.

naveličana bolnica pozvoni

.

od nekod pride sestra
počepne k otroku
in ga dvigne v naročje
njen objem diši 
tako lepo kot mama
po sobotnem umivanju

.

prijazna je
deklici prigovarja
tista ženska ni bila tvoja mama

.

mala se umiri in zaspi v toplem zavetju 
sanja mamo
ki prihaja skozi žardin*

.

Za silo bo, ob priliki se vrnem in dodelam.

.

Lp, Lea

Bolnišnica

.

deklica kleči na stolu
čelo naslanja na hladno šipo
gluha za klepet zdolgočasenih bolnic
v prenapolnjeni sobi
opazuje ljudi
ki prihajajo in odhajajo
skozi žardin

.

ko jo zagleda
potiho jecne*    .... ali zavrisne (bolj všeč mi je jecne, bolj pokaže tisti glas)
in zašepeta
mama

.

potem čaka in čaka
večkrat se čez sobo ozre 
k vratom
ki ostajajo zaprta

.

spet zleze na stol
obraz prisloni ob steklo
in vidi mamo
ki odhaja skozi železen parton*

.

zajoka
mama me nima rada
joka in joka

.

naveličana bolnica pozvoni

.

od nekod pride sestra
počepne k otroku
in ga dvigne v naročje
prijazno mu prigovarja
tista gospa gotovo ni bila tvoja mama
njen objem diši po milu 
kot mama v soboto po umivanju

.
potolažena deklica vzdihne
v toplem zavetju se umiri
in med vse redkejšimi
hlipljaji zaspi
.

sanja mamo
ki prihaja skozi žardin*

Na hitro še nekaj popravkov :)

Lp, Lea

Bolnišnica

.

deklica kleči na stolu
čelo naslanja na hladno šipo
gluha za klepet zdolgočasenih bolnic
v prenapolnjeni sobi
opazuje ljudi
ki prihajajo in odhajajo
skozi žardin*               ali park?

.

ko jo zagleda
tiho jecne*
in zašepeta
mama

.

potem čaka in čaka
večkrat se čez sobo ozre 
k vratom
ki ostajajo zaprta

.

spet zleze na stol
obraz prisloni ob steklo
in vidi mamo
ki odhaja skozi železen parton*

.

zajoka
mama me ne mara
joka in joka

.

naveličana bolnica pozvoni

.

od nekod pride sestra
počepne k otroku
in ga dvigne v naročje
prijazno mu prigovarja
tista gospa gotovo ni bila tvoja mama

.
objem diši po žajfi* 
kot mama v soboto zvečer
potolažena deklica vzdihne
v toplem zavetju se umiri 
in med vse redkejšimi
hlipljaji zaspi

.

sanja mamo
ki prihaja skozi žardin*

Še nekaj popravkov ... za vse niti nisem prepričana.

Lp, Lea

Bolnišnica

.

deklica kleči na stolu
gluha za klepet zdolgočasenih bolnic
s čelom na hladni šipi
opazuje ljudi
ki prihajajo in odhajajo

.

ko jo zagleda
tiho jecne
mama

.

potem čaka in čaka
večkrat se prek sobe ozre 
k vratom
ki ostajajo zaprta

.

ponovno zleze k oknu
obraz prisloni ob steklo
vidi mamo
ki odhaja skozi železen parton*

.

zajoka
mama me ne mara
joka in joka

.

naveličana bolnica pozvoni

.

od nekod pride sestra
počepne k otroku
in ga dvigne v naročje
prijazno mu prigovarja
ne bodi žalostna
tista gospa gotovo ni bila tvoja mama

.
objem diši po žajfi* 
kot mama v soboto zvečer
potolažena deklica vzdihne
v toplem zavetju se umiri 
in med vse redkejšimi
hlipljaji zaspi

.

sanja mamo
ki prihaja skozi žardin*

Nekaj kleščenja :)

Lp, Lea

Že zelo dobro si dodelala. Premišljujem, če bi tam, kjer pride sestra namesto k otroku napisala, da počepne k njej, jo dvigne v naročje ... Kaj meniš?

Lp, Ana

Ana, ja se popolnoma strinjam ... tisti otrok me je moti, a mala se ni dobro "brala", deklica pa je že prej uporabljena.

Popravljam.

Bolnišnica

.

deklica kleči na stolu
gluha za klepet zdolgočasenih bolnic
s čelom na hladni šipi
opazuje ljudi
ki prihajajo in odhajajo

.

ko jo zagleda
tiho jecne
mama

.

potem čaka in čaka
večkrat se prek sobe ozre 
k vratom
ki ostajajo zaprta

.

ponovno zleze k oknu
obraz prisloni ob steklo
vidi mamo
ki odhaja skozi železen parton*

.

zajoka
mama me ne mara
joka in joka

.

od nekod pride sestra
počepne k njej
jo dvigne v naročje
prijazno ji prigovarja
ne bodi žalostna
tista gospa gotovo ni bila tvoja mama

.
objem diši po žajfi* 
kot mama v soboto zvečer
potolažena deklica vzdihne
v toplem zavetju se umiri 
in med vse redkejšimi
hlipljaji zaspi

.

sanja mamo
ki prihaja skozi žardin*

Tako, zdaj je to popravljeno, moti me še par drobižkov, predvsem bolnice in bolnica, razmislim, kako bi  lahko napisala  ... morda naveličana ženica/starka s postelje ob vratih.

Hvala za komentar, ki mi je bil v pomoč. 

LP, Lea

 

Še bolje, da naveličano bolnico izbrišem, sedaj se bolje razume, ko pišem počepne k njej. 

V zgornjem komentarju sem že izbrisala.

Kaj misliš, Ana?

Hvala!

Lp, Lea

Veliko boljše se bere in podobe so zelo jasne. Všeč mi je tako.

Hvala, Ana!

Sedaj dam v ta komentar obe že dodelani pesmi:

Bratec

zgodnja obiskovalka

se povzpne  
k mami na pod*

mala ve
da je komari*

ve tudi
da v veliki torbi nosi Joška

potem čaka

v vaški cerkvi odzvoni poldne
tik preden se dan prevesi v večer
pride soseda 

zgarani prsti

se oklenejo

drobnega zapestja
pridi 
bratca greva pogledat 

stopnice zaškripajo

pod težo korakov

za priprtimi vrati

z večernimi reliefi

porisan špampet

ob mami

leži dojenček

moj Joško

ne

ne
pohiti Kristina

Boris

samo tega je komari*  

dobila v trgovini

saj sem vedela

se kuja mala

prepočasna baba je pustila

da so Joška prodali

namršči se

in ihtavo zacepeta

tega nočem

nesite ga nazaj

Joško bo moj brat

njega bom imela rada

pravljico mu povem

tisto lepo

o sedmih kozličkih

za stisnjenimi ustnicami se

molk bori s solzami

Bolnišnica

.

deklica kleči na stolu
gluha za klepet zdolgočasenih bolnic
s čelom na hladni šipi
opazuje ljudi
ki prihajajo in odhajajo

.

ko jo zagleda
tiho jecne
mama

.

potem čaka in čaka
večkrat se prek sobe ozre 
k vratom
ki ostajajo zaprta

.

ponovno zleze k oknu
obraz prisloni ob steklo
vidi mamo
ki odhaja skozi železen parton*

.

zajoka
mama me ne mara
joka in joka

.

od nekod pride sestra
počepne k njej
jo dvigne v naročje
prijazno ji prigovarja
ne bodi žalostna
tista gospa gotovo ni bila tvoja mama

.
objem diši po žajfi* 
kot mama v soboto zvečer
potolažena deklica vzdihne
v toplem zavetju se umiri 
in med vse redkejšimi
hlipljaji zaspi

.

sanja mamo
ki prihaja skozi žardin*

Upam, da si nisem privoščila kakšne površnosti.

Lp, Lea

Čas je, da se lotim še tega Krompirja.

že ob svitu
čaka deklica na njivi

ma
ti si pej zgudnja*
reče sosed
in začne izoravati krompir

prst vabljivo zadiši
vlažna brazda
boža stopala

mala hiti
brska s prsti
z gomolji polni košaro

pobiralci
si pripovedujejo zgodbe
se šalijo
smejejo

nuna*
postreže
z izdatno južino

ob mraku se razidejo

nunc Tuonče*
otroku stisne nekaj drobiža
d buš imjla z cidjele*

Napisati moram novo pesem, ker je zelo slaba. 

Naj se nekaj časa medi.

Lp, Lea

Bratec je objavljen, Bolnišnica še na "čakanju", Krompirja se še nisem lotila.

Lp, Lea

Mislim, da je čas, da se ponovno lotim hišk :)

Nona Nanca

drobna v črno oblečena ženica

z obveznim predpasnikom

in nazaj zavezano ruto

prijaznega pogleda

milega glasu

nasmejana

vsako jutro

v veliko skodelico proje*

nadrobi koruzni kruh

tebi eno

meni eno žlico

pravi

bežita

skrivata se ob potoku

bojita se vojakov

mala ne ve kaj je vojna

ne vidi vojakov

vendar so

verjame

sredi igre ju zmoti mama

vsa zasopla

prestrašena

vzame deklico v naročje

in milo prosi ostarelo mater

pridi

gremo domov

joče

kriči

nona

v globoki zmedenosti

pogleduje nazaj

raziskuje

s plitvo brazdo

zaznamovano pustinjo

Bolnišnica objavljena, ko naj dem nekaj časa, bom nadaljevala s popravljanjem (pisanjem na novo)

Link: 

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/108766/hisa_ob_potoku_17_-_bolnisnica

Lp, Lea