ne mislim mene, ki verjamem, da si blizu,

ker sva uskladila štetje časa in ker upam,

da so ostale razdalje premostljive

ne tvojih, ki so te vpletli tako trdno

v svoja oblačila, da bi ne mogla drugače,

kot da ostaneš s telesom prisotna v njihovi sredi

in ne mislim svojih,  

ki bi pristavili k mizi neštevno pogrinjkov,

če bi le zadostovalo, da bi prisedla mednje

ne mislim –

samo sprašujem.

ne mislim zvoncev na kolesih in

najinih tisoč postajališč,

ker jim je dovolj živeti v spominih

in ne mislim, da nisva

storila vsega, kar sva znala,

in vsega, kar je bilo potrebno

in kar je bilo smiselno storiti

ravno zato

ker sva izkusila, da bi

prav tako neutolažljivo klical,

četudi bi poznal vse odgovore na vsa vprašanja

ravno zato

ne mislim

ravno zato

sprašujem

kako si lahko zapustila Ljubljano

Deseti