"Pozdravljen, prijatelj!

Le kaj te je pripeljalo...sem? Mar si se izgubil?

Ah, tepec! Saj je skoraj konec zime!

Včasih pozabim na te stvari...

Pa saj je vseeno...Vsaj tukaj.

Če si prišel po hrano, ti bo bolje odleteti stran.

Danes je tukaj ni kaj prida ...

Pravzaprav...Tukaj ni ničesar dosti.

Ničesar, razen spominov,

na stare čase...Ko je bilo vse polno veselja!

Medtem ko zdaj vidiš samo  še urejenega gospoda,

ki ga imenujemo strah.

V njegovem spremstvu žena,

katere ime,

je žalost.

Da, dandanes sega pogled človeka samo še na prah.

Vonj, samo še po smrti.

Sluh, ki uzre samo še tišino,

Ki jo občasno zlomi preprosto vprašanje otroka

"Mami kje je moj medvedek?",

Ali pa hladne besede oficirja.

Pa tudi kakšen krik ali pok.

Da, spomini so čudna reč.

Včasih tako brezupni...

Vendar moji ne, moji so še pri močeh.

Da, jaz se še spomnim poti do mesta vsako jutro ob nežni zarji,

in ženin objem, ko sem se vrnil.

Časa, ko so bile zvezde nad zemljo,

in duhovi pod njo.

Le kaj smo se bogu zamerili!

Le kaj sem se tebi!

Tebi, ki tako vzvišeno čepiš na meni!

Ki nasmihaš se mi sladko!

Morda pa vendarle si padli angel,

ki leta nazaj posadil je seme zla, katerega plodove

prišel je iskati!

Morda...Morda pa si smrt sama.

Če to drži, potem me kar odreši!

Vzemi me v tvoje kraljestvo miru in tišine!

Morda...Morda pa si nedolžen ptiček.

Pravzaprav moram priznati,

da nimam kovanca za dobrega Harona...

Da, prijatelj moj stari...Le kaj te je pripeljalo sem.

Pa saj je vseeno...

Vendar ostati ne smeš! Pojdi!

Ne oziraj se nazaj, samo pojdi stran! Odleti!

Odleti daleč stran od kletke te betonske,

ptiček moj dragi!

Odleti daleč stran, ptiček,

V čas tistih juter.

V čas objemov...

Odleti daleč stran, ptiček,

in leti dokler ne slišiš smeha iz vsake ulice,

dokler ne vidiš radosti na vsakem obrazu,

in ljubezni v vsaki postelji...In takrat, samo takrat!...

Se smeš ustaviti in mirno počiti...

Saj prišel si v boljši svet, v novi svet.

Mogoče...

Čisto zares...

Če letel boš dovolj visoko...

Do oblakov in še naprej...

Mogoče...

Tam, na obzorju nekje...Boš videl grad.

Grad, iz marmorja belega kakor zvezda severnica.

Mogoče...

Prosim te, ptiček moj, da odideš do tja.

Čisto do vrat!

In mogoče videl boš dve gospodični.

Eno malo in eno malo večjo.

Najprej prileti do manjše, in ji reci,

da je očka našel njenega medvedka.

Potem pojdi do večje, in ji reci,

Da se kmalu spet objameta.

Odleti, ptiček moj zlati, saj zdaj vem,

kaj te je pripeljalo sem...

Zbogom, prijatelj dragi!

Lan Melanšek