»Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu

in vsem živalim na polju, za človeka pa se ni našla pomoč, ki

bi bila njemu primerna.« 1 Mz 2, 20

Nisem še bil deležen misli, ki bi plavala v breztežnosti.

Negibno vsemirje se ne podreja mojim urokom,

samo podvaja se v merodajnem glasu potoka

in odseva v vseobsegajoči temi noči.

Jaz se lahko samo sprehodim nad sekvenco resničnosti.

Trtam suhih ritmov, robatim okostjem zvokov,

zlatim mrežam večernih cest in razdaljam,

ki so uvezene v njihove tkanine,

prirejam poljube, ki padajo na hladno

marmornato lice.

V tem je blagoslov njihovega neizrekljivega obstoja.

Da se od imen ne razlikujejo v lastnostih, ker je

njihova snov bolj neoprijemljiva.

Ničesar ni tukaj.

Ničesar ni tukaj, poleg iznakažene podobe protopesmi, ki sem jo čisto sam, zavestno in samovoljno uničil.

Karkoli sem zapisal je le natančno dešifriranje kode časa

in razsnavljanje telesa.

Deseti