Na facebooku sem zasledila stran Spread poetry, not fear in ker je bilo to ravno v času begunske krize, ko je v medijih prevladoval govor strahu, se mi je zdelo, da bi lahko idejo prenesla v Slovenijo. Kontaktirala sem Antoina Cassarja, ki je bil nad idejo navdušen in tako sem odprla na facebooku stran Širi poezijo, ne strahu. Nisem pričakovala, da se bo odzvalo toliko ljudi, zato se mi je zdel naslednji logičen korak ta, da bi se Širi poezijo, ne strahu preneslo tudi izven spleta. Ker je begunska kriza zadevala celo Slovenijo in ker so na strani objavljali pesniki z vseh koncev Slovenije, sem dobila idejo, da bi se dogodek zgodil v treh krajih hkrati. Dogodek sta mi v Mariboru in Portorožu pomagala organizirati Jure Bagon in Nina Medved. Upam, da smo s tem pokazali in dokazali, da poezija lahko združi ljudi, da ima moč, da s svojo tiho govorico preglasi glasni govor strahu. Ko smo začeli pri društvu objavljati e-knjige, pa se mi je zdelo, da bi z objavo antologije projekt povezala v neko celoto.

Odlična ideja - takrat smo se zdeli res vsi povezani, tisti, ki smo bili v Ljubljani in v Mariboru in Portorožu, smo si pripovedovali, kako je bilo in čutili, da se morda nekaj premika, čeprav samo v peščici, ki pa vendar niso več posamezniki ...

Glede na raznovrstne možnosti objavljanja (ki se seli tudi v virtualni svet), me zanima vajino mnenje o knjižnih / elektronskih izdajah knjig, revij, posameznih pesmi ... kako bi označila prednosti / slabosti posameznih objav?

Ja, to povezanost sem čutila tudi sama, in mi je  - priznam - danes kar malo hudo, ker tiste energije ni več. Kar pa ne pomeni, da si želim, da se še kdaj ponovi tisti čas - bilo bi pa lepo, če bi se znali povezati tako tudi v bolj mirnih časih.  

Če se delno navežem na Anino vprašanje, me zanima vajino mnenje o samozaložništvu danes. Menita, da - sploh neuveljavljeni -  avtorji nujno potrebujejo zaledje (večje) založbe?

Spet malo zamujava, se oproščava, naj poskusiva odgovoriti na vprašanje o e-knjigah ...

Danes lep del svojega časa preživimo v virtualnem svetu in normalno je, da se tudi književnost seli na svetovni splet. E-knjige in e-revije tako postajajo vse bolj enakovredne tiskanim revijam in knjigam. In v času, ko je za kulturo vse manj denarja, so seveda tudi cenejše. To ni slabo, slabo pa je spet to, da mi, ki jih izdajamo, ne moremo plačevati avtorjev/avtoric. Tega se zavedava, zato so knjige Društva Poiesis v obliki e-knjig dostopne brez plačila; drugače je s tiskanimi verzijami, saj je tam potrebno plačati tisk. Vseeno pa misliva vztrajati in upava, da bo tudi država e-knjige prepoznala enakovredne tiskanim izdajam in da se bo to poznalo tudi pri subvencijah.  

Knjige živijo svoje življenje, tako da je na neki ravni vseeno, kje izidejo, važno je, da izidejo. Drugače je seveda z nami, avtorji, ki seveda potrebujemo neko socialo, tudi nek odmev v javnosti - Umberto Saba je nekoč rekel, da je pesem kot ljubezenska izjava in vemo, kako se počutimo, če smo zavrnjeni ali preslišani. In tu, žal, večje založbe vendarle prinesejo več odmevnosti avtorju.

V Centru za poezijo Tomaža Šalamuna sem bila na večeru 100 verzov, kjer je pet avtorjev, ki si jih, Peter, predstavil, bralo svojo poezijo. Večer se mi je zdel ravno prav dolg, da smo vsi v notranji pokrajini lahko zadržali vse pesniške govorice, nikakor se jih nismo zasitili in celo nekaj dni po tem je na površje priplavala kaka njihova beseda. Koncept se mi zdi domiselen in domišljen. Bodo ti večeri (bil je tudi že drugi) postali tradicija?

Hvala za lep, poetičen odgovor in naj bo takšno tudi nadaljevanje večera, Sara

Sto verzov nanese približno deset minut branja, kar je nekako norma za pesniške večere, na katerih nastopi več avtorjev/avtoric. 100 verzov je tako metafora. Z roko v roki s tem pa gre tudi to, da so ti večeri res posvečeni samo in zgolj poeziji. Misliva, da je poezija že sama po sebi dovolj zanimiva, da pritegne publiko. In zaenkrat se to res izkazuje, zato tudi misliva, Katja v vlogi avtorice večerov in Peter v vlogi voditelja, z njimi nadaljevati. Naslednjih 100 verzov  bo 23. junija - lepo vabljeni na večer že zdaj.

Odlično, hvala za vabilo, zase lahko rečem, da gotovo še pridem, meni se  količina zdi optimalna za čuječno sprejemanje poezije ...

Zdaj pa bolj osebno pesniško vprašanje za vsakega od vaju, ki bo morda tudi koga povabilo k branju česa novega: katerih 5 pesniških zbirk bi priporočala v branje, lahko tistih, ki so vama zaznamovala življenje ali pa tistih, ki vaju trenutno spremljajo?

uh, to je pa težko vprašanje ... a bova poskusila ...

Če začneva morda z mlajšo generacijo in se skoncentrirava le na slovensko poezijo, potem bi izbrala Kajo Teržan in njeno zbirko Delta, ki je oba res pretresla, prevzela, nadalje zbirko Jureta Jakoba Delci dela, torej pesnika, za katerega oba meniva, da sodi med najbolj vznemirljive pesniške glasove pri nas, zbirko Kristine Hočevar Fizični rob, ki je res robna, mejna zbirka po svoji govorici, zbirko Iztoka Osojnika Mah in srebro, ki je posvečena Juretu Deteli in je pesniško polnokrven pogovor med dvema poezijama, in pa recimo še vedno klasično Kepo pepela Daneta Zajca. Seveda pa bil lahko ta seznam tudi drugačen in tudi daljši, samo v Sloveniji imamo kar lepo število res dobrih pesnic in pesnikov. Se pa o teh zbirkah nekako strinjava ;)

Zelo zanimiv, dober izbor. 

Zdaj pa še ena spominska vaja: če se v mislih lahko povrneta na svoje začetke in preletita svojo pesniško pot, kaj se vama zdi pomembno za tistega, ki piše poezijo - imata kak nasvet / moto / svarilo  … v smislu samega ustvarjanja in tudi deljenja / javnih objav svojih del?

T. S. Eliot je nekoč rekel, da je treba veliko pisati in malo objavljati. In to najbrž še vedno drži, čeprav nas nori tempo življenja priganja tudi na tem področju. A poezija je vendarle nekako nadčasovna in zato z njo ni treba hiteti v javnost. Predvsem pa je potrebno veliko brati - večino pesniškega dela sestoji iz branja. Na to morda v tem času, ki teži k produktivnosti, storilnosti kar malo pozabljamo. Morda bi te stare modrosti, ki niso najine, ampak prevzete iz pesniške zgodovine, bile lahko neke vrste moto.

Peter: Sam sem se in se še skušam ravnati po njih, ne rečem pa, da mi vedno uspe.

Katja: Jaz mislim, da sem še vedno na začetku pesniške poti, tako se ne vidim v vlogi nekoga, ki bi svetoval drugim - sploh v tem času ne, ko imam pesniško blokado. A upam, da se s poezijo kmalu spet srečava. :)

Zelo se strinjam z vama: branje je na prvem mestu in še na vseh mestih vmes, ko smo odložili pero (napisali zbirko) ...  tudi o blokadah bi bilo zanimivo kaj reči ... ampak, ker se čas našega druženja počasi izteka in preden se bomo poslovili, me zanima, kakšni so vajini načrti: kaj pripravljate v resničnem svetu in kaj v virtualnem Poiesis prostoru?

Imava kar veliko načrtov. Pravkar je bil objavljen projekt Jake Železnikarja Ljubljana v poeziji, gre za interaktivni pesniško spletni projekt, katerega rezultat bo neke vrste pesniški zemljevid Ljubljane – vse prav lepo vabiva k soustvarjanju tega zemljevida (https://ljubljana-v-poeziji.jaka.org/);

to nedeljo se bo zagnal nov projekt, ki se bo odvijal na strani www.poiesis.si in v okviru katerega se bo predstavljalo zanimive domače in tuje pesnike/pesnice, zanimive in nam neznane nacionalne poezije ter pesniške smeri. Prvi predstavljeni pesnik bo Jure Potokar, zagotovo eden najboljših slovenskih sodobnih pesnikov, in v posebno čast si štejeva, da se je odločil po 20 letih prekiniti svoj pesniški molk prav na strani Poiesis;

junija bo potem izšla dvojezična, slovensko francoska pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Opus quantum ...  

tudi za jesen imava že kar nekaj stvari pripravljenih, v septembru bo velik dogodek »Slam pod Prešernom«, ki bo pospremljen tudi z refleksijami o slam poeziji na naši spletni strani, in bo potekal v navezavi s celjskim festivalom Izrekanja, ki ga pripravlja Kristian Koželj, prav tako jeseni bomo predstavili sodobno afriško poezijo, kar pripravlja Katja Zakrajšek,  in še kaj ... tako da se bo kar veliko dogajalo ...

Imenitno! Bomo sledili in gotovo tudi kaj sodelovali.

Katja in Peter, najlepša hvala za to, da sta si vzela čas za virtualni klepet, v katerem sta nam predstavila projekte KUD Poiesis, vajino delo in pesmi. Želimo vama in vsem, s katerimi sodelujeta, še veliko ustvarjalnih podvigov in pesniških srečevanj – in tudi, da se kdaj pa kdaj zapreta v svoj pesniški svet.

Vsem, ki ste nam sledili v virtualnem večeru, se zahvaljujemo za pozornost in vas vabimo, tudi tiste, ki boste naš pogovor izsledili kasneje, da kaj zapišete, dodate, povprašate … za lahko noč pa si lahko še enkrat preberemo Katjino in Petrovo pesem iz začetka današnjega virtualnega večera.

Ana, hvala tebi za vabilo! Nama je bilo res v veselje, tebi in vsem pri pesem.si želiva vse najboljše pri delu v okviru pesem.si in veliko pesniškega navdiha!

Lep večer vsem!

Katja in Peter

Poiesis – ja, vendarle je nekaj čudovitega v tej dolini Šentflorjanski!

Čestitke Petru in Katji!

Spoštljivo se priklanjam tudi projektu Širi poezijo, ne strahu!

Z željo veliko lepega še v naprej!

Jošt Š.

Iskrene čestitke in hvala za vse Lepo, kar širita, Katja in Peter!

Tebi, Peter, pa tudi hvala za vse dobro, kar je bilo ponujeno na tvojih delavnicah ( pa če sem znala vzeti ali ne kaj od tega :) .

Lep pozdrav,

Majda