Sonet št. 50
Tisto zimo topel zrak je vel.
Bil sem teloh sredi trate;
nenavaden, a prekrasen, bel.
Samcat cvet cvetoč zgolj zate.
Krog in krog prostranost njiv
pusto, mrtvo je čakala
na pomlad. Zgolj jaz sem bil
zora jutra, nežen sij kristala.
Ohladil se je okoli svet,
prsti so mi omodreli,
vse rastlinje je zakrknil led,
vsi zaspali smo enaki, beli.
Pozabila si, da sem cvetel.
Ti si roža. Jaz pa sem plevel.
Mislim, da imata roža in plevel enako plemenito poslanstvo.
Lepo se nizajo tvoji soneti.
Vse dobro.
"filia"
ohja... Zgolj sodeč po redkih. :)
Hvala ti lepa.
LP
Preprostost izraza, a kljub temu velika izpovedna moč!
Čestitke, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 21. 01. 2018 ob 20:23
- Prebrano 632 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 313.75
- Število ocen: 11