nedeljsko dopoldan se je že obrnilo v eno uro
zazehalo od čakanja, in se pijano vrglo na kavč
Giselle v živčnem postopanju po sobah
komaj še diha, vedela je, da je med stezicami
še ena v darilni papir ovita laž
da le utihne in ga ne pusti motiti
mogočnež, gospod Evgenijev, kot mu je v nocojšnjih sanjah dala ime
se ne pusti motiti
njegove minute so diamantne
reke so izdolble struge posebej zanj
in pšenica se na prekmurskih poljih ziblje
v ritmu njegovega brezzobega smeha
na bruhanje mi gre, Sofija
prinesi vedro, hitro, prinesi vedro
dovolj si že spila, Giselle
to nikamor ne gre
ne gre in pika
zavezala te bom za posteljo in zaklenila vinsko klet
razbila bom vse steklenice, če bo potrebno
ne graviraj si solz v stegna
ne smej se, ko so oblaki žaltavo zeleni
in sonce ugaša nad oblaki
Giselle, spusti, verjemi
prepusti, odnesi, izbljuvaj, izkašljaj
da le ostaneš živa
vsaj še danes
Bolečina, ki se imenuje Giselle, in upanje, ki se imenuje Sofija ... tudi tako lahko beremo pesem, ki je živa kot dialog, a prav lahko bi bila notranji monolog,
čestitke, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!