Nekaj o meni

... včasih sem prevzeta. Navadno me prevzame lepota življenja v vsej njegovi raznolikosti, z vzponi in padci. In takrat čutim hrepenenje, da bi to izrazila, a vsak poskus se mi zdi neuspel, ker je lepote toliko, da bi lahko samo sedela, občudovala in jokala. Samo v najstniških letih sem pisala. Potem nič več. Ker nisem bila dovolj dobra, ker sem bila zelo stroga. Nedevano pa sem spoznala nekoga, ki je tu objavil nekaj zapisov. Začela sem brati. Njega in druge. In spet začutila željo, da bi izrazila, česar ne znam izraziti. A zdi se mi, da nisem sama. Da nas je veliko takšnih, ki iščemo svoj izraz. Ki bo s časom, verjamem, postajal vse bolj jasen. In zato sem si rekla, zakaj ne bi ... samo pisala in mogoče našla kanček miru, ki ga iščem.

Tiskane objave