Na svetu je toliko različnih, zanimivih in blagoglasnih besed – zakaj
potem neprivlačna, prežvečena in ničkolikokrat reciklirana beseda
reciklaža?
Čisto preprosto: čeprav si velikokrat domišljamo, da so naša
spoznanja nekaj čisto posebnega, enkratnega in si preradi pripisujemo
izvirnost,
gre v resnici zgolj za dialog z nevidnim, a vseprisotnim
»sovražnikom«: s preteklostjo oziroma zgodovino. O rečenem priča tudi
Čapkov citat (reciklat),
v katerem ugotavlja, da je hlepenje po izvirnosti boj z mlini na
veter: »/…/ko se enkrat znajdeš na spolzkem terenu zločina, ne veš več,
kdaj odnehati;
si predstavljate, to isto zgodbo sem ukradel še Gotfriedu Kellerju,
Dickensu, D'Annunziu, iz
Tisoč in ene noči, Charlesu Louisu Philippu, Hamsunu, Stormu, Hardyju, Andrejevu, Bandinelliju, Roseggerju, Reymontu in še celi vrsti drugih.«