Ko je Grmada
še skrita v meglice,
sončece mlado
že greje Lozice.

Nad cerkvico malo
med bori in hrasti,
po jamah za skalo
škrat Milko lomasti.

Z borovo iglico
brska in išče,
sreča kobilico,
pade v mravljišče.

Kakšna golazen
po njem se sprehaja!
Od gnusa je blazen,
mu sapa pohaja.

Misel rešilna
v glavo mu šine,
iglico prosi,
da ga odrine.

Joče in stoče,
vse ga boli,
izgubil je ključ,
ki odklepa poti,

ki vrata odpira
v Vipavsko dolino
in vsako jo jutro
napolni s svežino.

Zvito lisico
zajaše škrat Milko,
na dolgo ostrico
priveže svetilko.

Zasliši dol s smreke,
da zvončki cingljajo.
Mar storževke lepe
se s ključkom igrajo?

Premine zagata,
ko ključek z milino
odpre nam vsem vrata
v Škratjo dolino.

Ida Semenič- adisa