Zgodnjejesenska noč. Zebe me.
Lačen sem. Po strešnem oknu je
začel škropiti dež. Odmevi. Jasni.
Kot zven Gilmourjeve kitare.
Vse to me vznemirja. Ker me je
prebudilo tvoje prekleto sporočilo.
Ob dveh ponoči. Ravno bom zaspal,
ko bo priletelo novo. Jutri te bom
nadrl. Psoval. Najbrž ti bom serviral
kakšno hrapavo grčasto pesem.
Samo zato, da bi prikril najino nežnost.
Pudram modrice na svoji zavesti.
Samo zato, da mi ne bo potrebno reči:
Všeč mi je. Ko mi zdrsneš iz misli
in mi v naslednjem trenutku
padeš na glavo.
Pištin Frida