Nov obstoj
Skozi veje omahljive,
se je odpravil,
okorno v mrak.
Stopaje na jasi življenja,
se je ustavil.
Na Zemlji dokončuje obstoj,
obhaja ga bojazen,
da se ne bo vrnil.
Odhaja,
v novo življenje svoje duše.
Zvezde zadevajo druga ob drugo.
Priprošnja,
da povrnjen bodi,...
a vem, človeško življenje je minljivo.
Ubrano zvonenje plava čez dolino.
Odide.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: helena r.
- 12. 08. 2008 ob 21:38
- Prebrano 678 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 200
