Spet poseda stara Mana
zraven okna čisto sama.
Slaba je in drobna vsa,
žalostna utrujena.

V hiški, stisnjeni ob breg,
bil je včasih jok in smeh.
Pet otrok je mati Mana
spravila na noge sama.
Svoje žulje, svojo kri
je dajala jim vse dni.

Mož že zgodaj je izbral
si za družbo poln bokal.
Neko noč so za vasjo
našli zmrznjeno telo.
Mana dosti ni jokala,
saj več jokati ni znala.
Vedela je le za delo
in za lačnih ust petero.

Ko je zrasel mladi rod,
v lepši svet je našel pot.
Dobro jim je zdaj postlano,
pozabili so na mamo.
Kdo bi hodil še na vas
in za pisma, kje je čas!
Čaka, čaka stara Mana,
vsak dan, vedno sama, sama.

V lep jesenski dan ves čist
h koči je prišel turist.
Mirno vse, le v tih pozdrav
veter vrata je majal.
Vstopi mož in ostrmi:
drobno truplo tam trohni.
Bled od groze se obrne,
hitro se v dolino vrne.

Sredi izbe stara Mana
je še v smrti sama, sama.

daya