Utrinjam trenutke spominov,
lepljive pijavke,
vladarice telesa.
Kradejo mi dolgočasje v dnevu,
zabolijo zloženi
v skladovnici preteklosti.

Pijavke še globlje prodirajo v telo,
srkajo mi kri,
ki jo varno hranim
za trenutke bolečine.
Napadejo zalogo,
podrejo ravnotežje,
zgrajeno v ograjenem.

Zapredem se v bubo neslišne
prevzetnosti.
Ne pomilujem se.
Si lažem?

Nočem zaznavati spominov,
nočem njih vonja,
nočem jih srkati žejno.

Sem nedotakljiva?

... res umirajo ...?

ajda