Mislim na prostranost izgubljenega časovja
neovrgljive danosti prerokovane
usedline resignirajoče mlake neizpodbitnosti,
ampak nejasno zmedeni odkrhnjeni mali košček
v globino nedavno pestavljenega skritega odberka moči racionalnosti
negotovo majajoče se zavesti
potegne ažurno ubesedeno tokovje absolutne budnosti vsakdanjega,
še vedno radovedno opredeljenega prozornega ravnovesja biti
v zadelane predele zabreznjene
istovetnosti včerajšnjega diha realnosti,
prepleteno zadrgnjene
z zamegljeno pričakovanostjo
jutrišnjega zajemanja neverjetnosti.

*

Luna, ne me tko gledat!
Ma, kako ne štekaš?
A na kratko bi rada?
Jah, pol pa tkole:

včeraj sem bil
in danes sem še
če jutri še bom
pa nihče ne ve

Lidija Brezavšček - kočijaž