Morda ta pesem res ne bo odela
srca razvneta v tiste grajske igre,
kjer rajalo se je, glasno smejalo,
v sobanah se kvadrilijo* plesalo.
Mogoče netim le čarobne iskre,
da skurijo vso srd tja do pepela.
Čarovnic ni in srednji vek je mimo,
konkvistadorji, križarji že mrejo,
a zdi se, da z gorjačo v krutem boju
črnilni vitezi v pisočem stroju
udarjajo brez milosti in trejo
od drugih rok spisáno vsako prímo.
Kot rablji smo! Kje strpnost zdaj domuje?!
Obglavljamo, preziramo stvaritve,
ki spisane so kot od do Božje roke.
Besede krive ni, ne misli sloke,
zatorej tudi ni za nas delitve,
kjer moder ta zelen'mu pametuje.
Pojdimo na pogreb in srdu pojmo tišino ali lipo zelenelo,
pokopljimo prezir, napuh, cinizem,
prečrtajmo besedo elitizem.
Sovraštvo, kakor tudi zla spočélo,
zavrzimo, ga v jamo ždeti dajmo.
Nikakor ne želim mesija biti,
kot Noe ne, ki z Arko svet rešuje.
Povedal rad bi le: glasnó zapojmo
in tole pesem kdaj v prepirih čujmo,
še preden spak sovražni verz zasnuje,
s katerim te želi na križ nabiti.