VEČNOST

Saj slišite, mar ne,
večnost nam pesem pravkar poje,
spominja nas na grehe,
in usoda jih z lahkoto
spreobrne v (dušne) bolečine.
Razjedajo nam naše bistvo
vse praznine naše,
ki sploh ne bi smele biti to kar so.

So sploh minljive bolečine duše,
(al' so večne tako kot večnost)
ki hranimo jih za spomine,
za preganjat dolgčas,
za takrat,
ko mladost izgine?

Ali pa so za svetove nove,
kamor gredo duše naše,
ko življenje bitno mine
in se v prostore naselijo,
z zlatom in škrlatom okrašene,
da bi tam naprej živele od bolečine!

Zdi se kot da večnost nam zavida,
minljive, mesene svetove naše
(večnost je pač večnost, neminljiva),
morda postala rada bi
tudi ona umrljiva,
pa čeprav za ceno greha, bolečine
saj tudi ona za dolgo ostane.
Za spomine.

Jože Sobočan