Danes
sem imel
res povečan promet
v možganih.

Na krut način
sem se zbudil
s skomini
na umazane sanje,
kjer se je
gologlavi tič
šopiril
v primežu
sosedinih
prezrelih hrušk.

Kot predrzen
kaktus je kljuval
v spolirano
rožnato lončnico
in se paril
v kropu
njenih
vročih kopeli.

Hitel sem meriti
kapaciteto
svojih možatih dlani,
ko sem po tihem
v kvadratne centimetre
preračunaval
nepokrito površino
njenih
sveže razpočenih žemljic.

Postregel sem
ji s spirometrom,
da je
hrapavo hlastnila
po zraku
skozi nozdrvi
in vijugnila
z očmi
v iskanju
najvišje točke,
kjer bi se lahko
pretočil
vanjo
kot streseno
odprta penina.

A še preden
se dokončno
deltasto razlijem
iz vroče kopeli,
me zbudi
hladen tuš
strtega
ženinega koraka,
ki glasno
prištorklja
v spalnico
in reče: vstani!

Meni pa pade.

jabolko