Nikoli se ni nobena ujemala
z vzorcem tvojega življenja.
Pa si vseeno vsako vtaknil vanj,
kot zlat prstan med srebrn nakit,
da je prav kičasto izstopala
iz oguljenih ostankov nekih sanj.

Posadil si jo na posteljo
tvojih užitkov.
Kot porcelanasto pupo iz Trsta,
ki se je ni smel nihče dotakniti,
da je ne bi razbil.
Nihče, razen tebe.

Potem si pozabil nanjo,
kot naveličan otrok pozabi igračo.
In vsi so se je lahko dotikali,
le čiste roke so morali imeti
in dišati so morali
po vzorcu tvojega spranega življenja.

Na koncu so ostale le zamegljene rože
na tvojih ledenih oknih.

coprnica z barja