zavij se v bel pulover iz moherja
in jokaj drugače
kot si včeraj v rdečem

sleci sivo kožo
obleci nekaj trajnejšega

ne zarezuj več vase
s ponarejenimi mačetami
že pred tisočletji
si iz te bedne kotline
postrgala prav vse pozlačeno ivje
in jim ga vrgla v jasli

one pa so se
počasi pasle
premikale ožičene izpahnjene čeljusti
s trmo najvztrajnejših prežvekovalk

še vedno se sluzasto ovijajo okrog tvojega
golega pasu
in ti
skozi nemočna priprta usta
lezejo v grlo

tvoj otečeni jezik je
postal
utrujen star stražar

stopi prednje in jim povej

ni jok
pesem je

Lidija Brezavšček - kočijaž