Samogovor
vedno lažje
končam
kot začnem trgat
kožo
s svojih ran
v dolini starih žag
lažje ležim
v travi
v mraku gora
z rogovi
malih polžev
in žicami svetlobe
zvezd
skozi moje oči
še vedno rajši
poskušam
z sivimi
in modrimi listi
pojasnit
svoja našteta vesolja
vzporedne blazine
življenja
do meja
ko ne razlikujem besede
od dotika
plapolam
kot polomljena ptica
iz dneva v noč
skozi svetlobo regrata
v drugi
kozarec resnice
sem deblo
ki koraka
skozi temno meglo
raziskuje svoje lubje
drevesa
in se povzpenja
po stopnicah ponoči
ivan z
Napisal/a: ivan z
Pesmi
- 29. 07. 2010 ob 21:32
- Prebrano 831 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 174
- Število ocen: 5