Prežvečene grižljaje prehojenih ovinkov
tlačiš v culo stare preteklosti.
»Brez vozla«, praviš,
» mogoče jih boš kdaj potreboval !«.

Ravnice so same po sebi tam.

V ovinke, takšne, katerih konca ne vidiš,
pa moraš ugrizniti.

Tisto noč si se izgubil,
pogoltnil si vzdihljaje ovinkov,
nisi se ozrl nazaj,
niti ustavil.

Bil si veter.

Mojki