Nisi šla? Te vidim stati
v mrzlem robu dneva?
Zate moram v grlu zbrati
krik in sled odmeva.

Še strmiš za mojim soncem
v prazni krajec lune
in premešaš rojstvo s koncem
vnašaš led v tajfune.

Zadnje zloge mi nastavljaš,
rime pa so tuje
in z otrokom me naslavljaš.
Smrt zdaj verze snuje.

Nisi šla, za mano blodiš.
S sabo te ponesem.
Trgaj vse, za kar presodiš,
da ni moja pesem.

Senca večne muze bele
z mano vence plete.
Kje boš, ko osteklenele
misli strem preklete?

Lidija Brezavšček - kočijaž