Noč predolga bo, prečuta,
utrujeno in razrahljano je srce;
izpraznjena je duša,
se počutim vsa sesuta.

Telo ne bo ostalo mirno,
saj zaspalo sploh ne bo;
sem znotraj prazna, hladna,
pekoče so oči.

Le kje si, svetlo jutro,
se po tebi toži mi;
da pozabim noč predolgo
in pokažeš se v svežini ti.

levinja