Odklepam nebo.
Rožljanje ključev spominja me na včerajšnji čas.
Stopam,
slečem misli, snamem bremena in sezujem skrbi.
Odrivam se.
Z rokami si podpiram glavo, zapiram oči.

Šumenje tišine se razvnema v uho.
Poslušam.

Mineva minevanje ...
Z dotiki nam liči obraze in
lahkotnimi peresi nam češe čas.

Živi življenje ...
Zravnani nosimo težko tnalo navkreber,
žulji gorijo kot sveče.

Sanjajo sanje ...
V galopu brenčečega »dvokolesja«
minevajo na Soncu in poslušajo čas.


Zvrtinčim se na noge.
Vzgon teže me potegne vase
in zasuče ključe življenja.

Kosmi časa se izgubljajo v objemu
in spolzijo med prsti.

Pristanem.
Sedim na Soncu in poslušam čas.

Mojki