Po studenčnici brodim,
po njenem kalnem telesu.
Studenčnica je živa!
Z lasmi prepletam njene ude,
steklenijo prsti posode,
v njih sipkost smeha.
Arhitektura joka
in kričeči atributi vsakdana.
Po studenčnici hodim,
po tanki črti med snovmi.
Studenčnica je mrtva.
Z utripi poživljam njene škrge,
barvam ji lica z modrino,
temnijo prodnate oči.
Studenčnica mila, vdihni z mojim telesom.

Silva Langenfus