SAM SEM KRIV

Pregnan od silnic
mnogoterih žarčenj,
stran od privatnih površin,
se upiram tegobam
neprijaznega okolja,
prikleščen v hudih,
nevzdržnih bolečinah.

Enak sem shiranemu psu,
samo še kožo nosim na kosteh.
Prenašam se v strahu
pod za vse istim soncem,
kjer mnogi veselo vriskajo
v morju žarkov
na zanje še srečnih tleh.

Pasje življenje, enako verigi,
ki niti v snu
ne dopušča porajanja upa,
da bi srce lahko brez strahu bílo
v taktu ustaljenih moči ...

A kaj, ko se z vsakim vdihom
bori za preprosti Biti..

SAM SEM KRIV
da mi kosti rožljajo,
prekrite s krpami
iz nekdanjih oblačil,
da so oči pregloboko ugreznjene
in zato nevidne svetu;
v žalostnem mraku, brez glasu,
a slučajnemu pogledu
morda le rahel opomin.

Postal sem živi spomenik
bodoče resnice,
sem le ogledalo izgleda zemlje
in njene pravičnosti ...

tomi