Daljina si.
Kljuka moje hiše, ki nima funkcije.
Senene kopice drobir in perjanica iz gozda.
O, ne! Ne, daljina, ne vsajaj me v svoj sadovnjak.
Pridi bliže. Za lahen odtenek. Vrisk in sanje.
Štrena oči pase poglede po tuji lastnini.
Zobato gorovje rase pred očmi zemlje.
Če že do tebe ne morem, udomačim vsaj občutke.
Privežem jim ovratnico in jih peljem na sprehod.

Silva Langenfus