A: Povodni mož

valovijo tihi nadzavestni odmevi. hodnik pa dolg, gotovo nima konca in ne vrat v dogledni bližini. tema je neka modro-temno vijolična zmes, ki se vrtinči nad vdihom. lahko bi jo rezal in spravil pod srajco za poznejše obdobje. pa je ne. lahko bi s silo stotih kilopondov zatisnil veke, pa jih nima. in bolšči, ko se premika, zavesljaj za zavesljajem. naprej ali nazaj. tega ne ve.

ko bi bile vsaj sanje, mu šepne olivno grivasta sopotnica in se potopi globoko do njegovih plavutastih stopal, jih objame in ne spusti. njene široke mrzlo-zelene roke na njegovih mečih ga pretresejo do srha. to nisi ti, reče: urška!
zagrgra v rjavo sluz vode.

enkrat zjutraj se je nekje niže spodaj ljubljanica izlila v savo. še prej pa je luska s stegna povodnega moža, zataknjena v dlesen utopljenca, tam, pri temeljih plečnikovih zapornic, še enkrat požlahtnila njegov režeč nasmeh. brez agonije. mirno.

tiho bodi, voda.

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 18. 11. 2009 ob 20:32
  • Prebrano 1146 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 294
  • Število ocen: 51

Zastavica