valovijo tihi nadzavestni odmevi. hodnik pa dolg, gotovo nima konca
in ne vrat v dogledni bližini. tema je neka modro-temno vijolična
zmes, ki se vrtinči nad vdihom. lahko bi jo rezal in spravil pod
srajco za poznejše obdobje. pa je ne. lahko bi s silo stotih
kilopondov zatisnil veke, pa jih nima. in bolšči, ko se premika,
zavesljaj za zavesljajem. naprej ali nazaj. tega ne ve.
ko bi bile vsaj sanje, mu šepne olivno grivasta sopotnica in se
potopi globoko do njegovih plavutastih stopal, jih objame in ne
spusti. njene široke mrzlo-zelene roke na njegovih mečih ga
pretresejo do srha. to nisi ti, reče: urška!
zagrgra v rjavo sluz vode.
enkrat zjutraj se je nekje niže spodaj ljubljanica izlila v savo.
še prej pa je luska s stegna povodnega moža, zataknjena v dlesen
utopljenca, tam, pri temeljih plečnikovih zapornic, še enkrat
požlahtnila njegov režeč nasmeh. brez agonije. mirno.
tiho bodi, voda.
Lidija Brezavšček - kočijaž