Ne išči razumevanja, ki pesniš.
Ne išči njih, ki berejo, pohvale.
Zaledenele duše ognja pesmi,
Ki greje te, ne bodo kdaj zaznale.

Zavedaj se, da niso sami krivi,
Da gluhi so za stihov melodijo
In da na drug način kot ti so živi,
Da tvoja jabolka jim ne dišijo.

V sladkost se skrij, dokler ti duša poje,
Dokler zanosno širiš svoja krila.
Obup naj ne razjeda sreče tvoje,
Če tvoja pesem ni sveta ganíla.

Ne žêli, pesnik, da bi rime vroče
Stalile trde duše, polne mraza,
Saj pesem le v samoti se izjoče
In vzpne prek blata, dogem in poraza.

Aleksandra Kocmut - Kerstin