Zgradiva mravljišče posebne vrste,
z blazinicami prstov na svilo listov
nanizava svetove,
nanizava iglice v lase
in pustiva, da zveni truma mravelj
razobešenih v verigo drobtin spomina.
Razpreva neskončne plasti belega robca
in pustiva,
da se z nama obranijo nevzdržnih brezpotij,
kamor morda zaideva sama.

Iz zemlje vstanejo vaze trenutka
in utopijo drobno mravljišče,
ki se iz osnutka pesmi
preslika v majhno prgišče akvarela.

Postaneva pesem
v paleti tega mravljišča.
Iz iglic aromo,
iz robca sij solze –
izpijva.

Nemo