Šla sem,
na tvoj grob,
videla sem hudiča,
ki je gledal dol z neba,
na tvojem grobu
bile so rože,
rože zla,
rože zavidljeve omamljenosti,
jokala sem,
pojavil se je hudič,
ni rekel niti ene besede v spodbudo,
bil je tiho,
bil je kot črepinja,
s katero si prerežeš žile na zapestju,
in
na tvojem preranem grobu
sem prižgala svečko,
datum trinajsti september,
datum, ki ga ni na koledarju,
zažgala sem ga,
ker na njem so bile ciklame,
na njem je bilo zapisano tvoje ime,
ti pa si me pustil samo,
samo v tem zafukanem svetu,
sama sem odzdaj naprej,
sama v svetu,
čakam na Božič,
čakam na Veliko noč,
čakam te, moj triumf,
a le zakaj,
le zakaj si storil samomor,
je bilo to le nekaj,
nekaj, kar lahko razumem kot nauk,
nauk za bolezen,
nauk za ljubezen,
požrla sem zdravila,
zaužila sem mamila,
ni bilo glasu od tebe,
za tebe se mi jebe,
a še vedno te ljubim,
ker si tako grozen,
tako nečist,
tako gobav in kozav,
svet je izredno lep
brez tebe,
ker se mi zate jebe,
ali boš kdaj prišel nazaj,
mi primazal klofuto,
mi pljunil v ta moj glupi ksiht,
še kdaj...
bodi zdaj slaven v peklu,
bodi moja mora v snu,
bodi moja elipsa,
bodi moja neznana številka,
v tvoji krsti je knjiga brez naslova,
ni ne tvoja, ne moja in ne njegova,
a jaz sem sedaj spet zavonjala alkohol,
alkoholni zadah iz tvojih ust,
noben več ne bo čutil,
da sem osamljena,
da si želim tvojih batin,
tvojih psovk,
tvojih poljubčkov na čelo,
tvoje metamorfoze,
tvoje groze,
tvojega čakanja,
tvojega biperidena,
ki si ga ne zasluži nobena,
samo jaz,
ki sem tvoja igrača,
samo jaz,
ki sem se prepustila pijancu,
da me je posilil,
uničil je tvojega hudiča,
uničil je nihilizem,
uničil je najin nacizem
tam v Kranju,
ob neznanem spoznanju,
da sem sedaj sama,
da si kuham kavo,
da jemljem tablete za glavo,
adijo, moj dragi,
cvri se v peklu,
pridem neki dan k tebi,
do takrat pa se z Luciferjem jebi.

Neža Matjaževič