za Modrega prijatelja.

Vzporednost občutij obvladaš brezmejno
in tisoč reči hkrati skladaš.
Mežike na soncu v blaženje prekladaš
in v solze nasmeh samodejno.

Si močna? Si močna ... nihče te ne vpraša
ker taka v prid vseh moraš biti,
si lepa, si umna, na ognje nakladaš
njim, Onim, ki režejo niti.

Podpiraš boječe, prekate razširjaš
jim v srcih, ki sama bi gnila.
A vedno, ko hočeš jim hrbet umiti
se zdi jim, da jih boš pobila.

Bojijo se te, a želijo drhteče,
da v svoj drob jih strastno pobereš.
Te hočejo, njihove hlipe pogoltne
z gotovostjo Vile prebereš.

Vse daš jim in vedno neskončno veliko
jim, ne da čutili bi, vzameš.
Oni poleg tebe in ti mimo njih ...
A skupaj. Sprejemaš. Verjameš.

Kar hodiš in gledaš in grebeš, še ljubiš.
Čeprav boš kot Muza obstala
na svetu polpraznem, si vsak dan obljubiš:
To si. In boš. Ženska ostala.

Lidija Brezavšček - kočijaž