Česa se še lahko bojiš,
ko v senci sebe srečaš?
Nič več kot prej ne koprniš
in več ne plavaš, valoviš,
nič več ne presenečaš.

Koga zdaj iščejo oči,
ko so že posušene?
Ko zrklo sinje v temi
v požaru večnem izgori,
ko ni moči nobene?

Komu še zgodbe govoriš,
ko grlo ne uboga,
ko z usti nemo hrepeniš,
šepeta pesmi se bojiš
in si jekleno toga?

Kako sedaj se sploh spoznaš,
ko mrtva si in sama?
Kaj ti ostane, kaj imaš;
lahko preneseš, vzameš, daš?

Bila nekoč si mama.

Lidija Brezavšček - kočijaž