Hrapava tančica
utrujenosti
je dražila oči.
Širok zamah stopnic
je odpiral pogled,
v tisto, od dežja
oprano svetlobo.

Kalen polmrak
je ovijal sklonjeno nebo.
Tolkala so bila
mokri prš na oknih.
Šepet je bil svež dež
na travi,
in tiktakanje
so posnemale kaplje,
ki so polzele z listov
na premočena tla.

Simfonija preoblačenja
narave je uročila čas.
Nemo sem sedla
v samoto objema.
Strmela v odsev
nočnega neba
v zvezdnih ogledalih.

Mateja J.Hočevar