O sreči, ljubezni,
o nežnosti večni,
šepetu, trepetu,
valovih strasti,
poljubih, objemih,
lahko pišeš pesmi,
obnavljaš lepoto, ko ogenj živi.

O besu, sovraštvu,
o strahu, o krvi
in peklu, ki v tebi nevzdržno žari,
o srca trdoti, sebičnosti, grehu,
o smrti, ki nate požrešno preži,
O kugi, preziru kričiš v svoji pesmi,
ko duša razsekana najbolj skeli.

O bogu, hudiču,
o angelih svetih,
o veri, gurujih,
poteh večnosti ...
O smislu življenja,
zveličanja upu,
o notranjem miru se pesem glasi.

O sanjah, o pticah,
o nebu in brezah
o vodi, ki večno
pod skalo šumi.
O soncu in barvah
nebesnega svoda,
o zvezdi, ki
ki črno nebo razsvetli.

In še je teh verzov
ki vlečejo vase,
nešteto preskokov
v svet nemirnosti.
Ko v črto črnilo peresa usmerjaš
na beli list v pesem,
veš, da si to Ti?

Lidija Brezavšček - kočijaž