Temni porazi visijo na tvojih tipalkah.
Zastori laži se gnetejo na dolgih krempljih.
Krvav rdeč jezik ti visi iz gobca.
Nič ni lepote.
Ni estetike.
Ni, ni, ni.
Mlade device se lepijo na to sladilo pretkanih besed.
Všeč ti je krik,
ko jim prediraš membrano.
Nič več, nič manj!
Zjutraj naj odidejo.
Tako je najlažje.
Vonj ostane.
Naj se zažre v stene.
One ne zaupajo.
One ne govorijo.
One molčijo.
Molčečneži, ki kradejo sanje.
Njihova belina, ni več bela.
Pozna se dotik let.
Cigaretni dim je naslikal fresko.
Daj, popelji me v tvojo zgodbo,
ko nem obležiš na tleh,
ko se zazreš v strop,
ko iščeš tako znane kote,
ko blazno vztrajaš!
Daj mi to tvojo silhueto,
ki iluzorno beži, drsi.
Isti prostor.
Skoraj vedno.
Menjavajo se samo obrazi.
Grimase v krčih naslade,
hlepijo po še!
Jaz stojim za tvojo steno nočnih mor,
preganjam te črne vrane.
Zrem v prazno.
Poglej, ni me tu!
Lebdim nad lastnimi pticami nemoči.
Oči upiram v plastično Madono,
ki jo že prekriva prah.
Brez besed je najlepše.
Takrat ni nervoze.
Neprijetnost zbledi.
Samo še usahel nasmeh.
Hitro poberem cunje in odkraspam v temno noč.
Vem, jutri bo jutro ponovno megleno!

Justine