Da bi lahko začela z vzhodnim soncem dan
Si obula premajhne copate
Se odpravila narobe proti vratom
Nepočesana gledala z mislimi
Prepočasi se je sprehajal čas
Polno je bilo dotikov na tvojem telesu
Hotela si skriti sledi skrbi
Usta so iskala jutranjo kavo
Še vedno si stala
Obrnjena narobe
Se odpravila proti oknu pogledat ostanke noči
Veter je spreminjal smeri
Listje se je igralo na cesti
Ljudje so odhajali v službo
V samoti si se objela
Se položila na posteljo
Toplota je še vedno pokrivala odejo
Zaprla si oči in se odpravila proti sanjam
Pesem se me je dotaknila, malce bi razmislila o vrstnem redu v verzu:
Da bi lahko začela z vzhodnim soncem dan
ter o pretirani gostobesednosti v verzu:
V vsej svoji samoti si objela samo sebe
Tudi naslov se mi ne zdi čisto pravi. Kaj meniš? Lp, Ana
Lep pozdrav,
se opravičujem za pozen odziv, malce primankuje časa za "hobi"... Z naslovom sem želel povdariti njeno samoto in da ne bo nikogar po njenem odhodu, da bi si jo zapomnil tako kot bi si to ona želela.
Pesem pa bom še malce dodela in upal, da vam bo všeč.
Se priporočam za nadalnja mnenja,
Lp, Matej
Ne spreminjaj je kaj dosti, zdi se mi zelo dobra. Naslov pa vseeno še premisli - morda bi to, kar si napisal v komentarju, združil v kratko besedno zvezo?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej_Krusic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!