(1966 † 2008)

Angel smrti se spreletal

je skoz Sarajevsko noč,

sred decembra, ko vsa zemlja

je ovita v mrak, meglo,

kar zasliši iz četrti

Ciglane se grozen pok:

Ismet vzel si je življenje,

s strelom sproženim v glavo!

In razširi se novica

po vsem mestu naokrog,

raznorazni fičfiriči

že modrujejo tako:

Aj, gorje ti Sarajevo,

zdaj se bliža tvoj zaton,

šel je eden zadnjih naših,

ki te branil je srčno!

Aj, umrla naša nada,

zadnje upanje je šlo,

kdo nas zdaj ubrani zlega

pred Albansko mafijo!

In razpišejo o smrti

se njegovi  vsepovsod,

še v uglednem Newjork timesu

je objavljen nekrolog.

Mnogim zdi se neverjetno,

da je tak izbral izhod,

pa se čudijo tej smrti,

ker jim tuja je tako.

A prijateljem njegovim

manj se čudno zdi vse to,

vedo pač, da bil je Ismet

dolgo že bolan zelo.

Tista krogla ga je ubila,

ki v srce je dobil jo,

ko med vojno je s pajdaši

v Ciglaneh igral tarok.

Iz dneva v dan je bil bolj slab,

od tablet zadet in drog,

da končal bi si trpljenje,

v roko pač je vzel svoj kolt.

Toda, če je vedel dobro

da je konec z njim, kako,

da ni raje v kakšnem hudem

večnem sporu z mafijo

bolj drago prodal življenja?

Sestra umrla mu je, to

ga je trlo zadnje dneve,

ni bil oster več tako

kot je bil pretekle čase.

Strt od muk duševnih kolt

si nastavil je na sence,

in ko sprožil je cel lok

špricnil je krvi po steni

Azrael prišel nato

je skozi zaprta vrata

in ga dvignil gor v nebo,

kjer ga večni Allah čaka.

Ko odletel z njim v višave

Azrael je tisto noč,

V nekaj letih spremenijo

ti Albanci vse, kar

to je Bajramovićevom smrću navodno ugašena i posljednja nada da ima ‘netko naš’ koji bi mogao biti posljednja brana moćnoj ‘albansko-sandžačkoj mafiji’ koja mijenja ne samo urbanističku nego i civilizacijsku sliku pristojnog javnog ponašanja koje je stoljećima karakteriziralo Sarajevo.” 

Povej nam, Ismet, zdaj, ko prost si,

kako ti je takrat bilo?

Si tisto noč obujal čase

na svojo uporniško mladost,

na dni, ko v Zenici slovel si

kot najnevarnejši falot,

ko mnogo mož si imel pod sabo

in bil si spoštovan povsod?

Več let si preživel v ječi,

a vendar ti tako slabo,

kot zdaj, tam ni bilo; ta stara

bojna rana, to srebro,

ki v srcu ti tiči od vojne,

to, Ismet, je bil tvoj pokop...

Iz dneva v dan slabotnejši,

zadet od morfija in drog,

odločil neke se noči 

si za mamljivejši izhod. 

V obupanosti vzel iz predala

s tresočo roko si svoj kolt.

Aj, koliko ljudi je, Ismet,

povej, pobil tvoj stari kolt?

Skrivnosti zvedeli ne bomo,

odnesel si jo s sabo v grob!

A eno zdaj je že gotovo

ustrelil z njim si se v oko...

In ko življenje je v trenutku

s strelom tem zgubilo boj,

ko Azrael prišel je mračni

po tvojo dušo in navzgor

se duh je tvoj z njim vzpel v višave,

ko videl svoje si telo,

kako leži v krvavi mlaki,

in vedel si, da ti ne bo

zdaj več služilo kakor prej,

da je končano vse, in zlo,

ki si sejal ga in dobrota,

kar si premogel jo, vse to

bo Alah kmalu položil

na svojo tehtnico in z njo

dosodil bo kam greš naprej:

v pekel morda ali v nebo...

Matej Krevs