SIVO SONCE
SIVO SONCE
Vlaga v zraku me najeda,
ohromila mi je upanje,
vsako celico preveva,
umrle so mi sanje vse.
Kamor se ozrem sivina,
še spomin je siv preplet
nekih dni, ki so minili,
zdaj še sonce sivo je.
Komu kradem naj svetlobo,
saj je tudi v tebi ni,
dnevi sivi, siva duša,
pa naj umrjem v megli.
V sivo jamo tam me dajte,
za siv zid, kot je privid,
sive rože prinesite,
siv bo tudi dneva svit.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Zdenka Detiček Opič
- 16. 11. 2014 ob 21:58
- Prebrano 564 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 160.37
- Število ocen: 5
