na suh jesenski dan

ko se šum in šelest

pomešata v zvočni vrtinec

obrazi

raztegnjeni v zamah gole veje

zavijajo z očmi

glasovi iz notranjosti

naviti na žvižge med debli

in belina gobe

ki švigne mimo

v prsih se rodi krik

a obstane

podrsne ob gladkost listja

in zbledi

gola zemlja je

najgloblji mir

odkriva se pogledu kot izvor

temelj

trdnost

in pot

prikrita s prividi in plastjo slepila

nemirne misli

se odzovejo na vsako sapo

kdaj z neslišnim valjanjem

odvrženih idej

kdaj zavrtinčene med

hrapav vrišč bežečih vran

veter se igra

pleše s pričakovanji in spomini

z grobo roko

riše poti in stranpoti

a ko opazujem

kako nežno se dotika krošenj

pomislim

to bi lahko bil moj dom

Milan Novak