Telo sem, ki po naključju piše pesmi.
V dneh,
ko nas tlačijo v razpoko
z okusom po mentolu,
s črnilom na jeziku
tečem čez farmo nojev.
Pošasti so popadljive.
Nezadržno
grabijo po nogah in ustih,
se onegavijo, zapletajo
in sesajo izbokline.
Moja kost glasno klopoče,
ko se hrani s francoskim jezikom
in žvižga za ozkoglavci.
Vse dokler se ne povesijo.
V preblisku
ližem sledove,
krmarim ušesa
in se izlijem kot pesem.
Brez telesa,
ki je ostalo kot gnoj v zemlji.
Pognala bom,
ker gojim dramo
v bosih redkvicah.
Ob takih totemih mi je jasno, da nikdar ne bom postala pesnica. Hvala vam Vesna, da ste mi to pokazali. Želim vam veliko ustvarjalne energije, in pesmi. Kot zelo preprosta oseba bom rekla, da pesmi ne skušam razumeti ali kaj podobnega (ker: kot sem omenila sem zelo preprosta), vzorci črne pa mi tudi ne razkrijejo zakaj je list bel ;)
Popolna dishronost zastane v moji glavi - še en dokaz, da sem se s poezijo lotila prevelike pogače.
Želim Vam navdiha za novo poezijo, ki jo ustvarjate. Komplimenti, naj ne šteje to; da jih ne znam zagovarjat. Čestitke in lepe pozdrave.
Sonja Malalan
PS: Prava drama je tudi tole: ;))
S spoštovanjem
Poslano:
15. 11. 2014 ob 21:08
Spremenjeno:
15. 11. 2014 ob 21:56
Draga Sonja!
Če dovoliš, bi ti rekla kar ti, ker se tu vsi tikamo. Ne vem, zakaj si se prav pri moji pesmi odločila, da ne boš pesnica. Si prebrala samo to pesem? Preberi še kakšno. Ne samo moje. Videla boš, da so različne. Vsaka nagovarja bralca na svoj način. Zato nikar ne obupaj. Predvsem pa se mi ne zahvaljuj. Vse pesmi najdejo svojega bralca. Tudi tvoje.
Želim ti, da ne odnehaš.
Lp,
Vesna.
Dovolilm, in če želiš mi lahko, rečeš ti. Sem prebrala, mnoge druge, tudi drugih avtorjev ... Sem pa opazila tvoj specifičen izraz in pa tudi ugled. To me zadržuje. Sama "pesnim" na drugačen način in se zdaj sprašujem, čemu ... Jaz pesem napišem. Ne pustim se ji, prosto, čeprav mi sprva sama natre misli iz besed - do teh iščem pot, ki osredinja moje življenje - Predvsem pa je razlika v tem, da pišem, kar znam. In kaj takega prav gotovo ne. Zahvalila sem se, morda preuranjeno, se opravičujem.
"Jaz nisem samo posrednica pesmi, vsaka beseda ima za pasom revolver."
Hvala za želje, odnehala ne bom nikdar :)
Lep dan,
Sonja M.
Sonja, me veseli, da ne boš odnehala. Želim ti še veliko navdihov in napisanih pesmi.
Lp,
Vesna.
urednica
Poslano:
17. 11. 2014 ob 21:36
Spremenjeno:
17. 11. 2014 ob 21:36
Pesem, ki naredi vtis!
Pusti sled, a z zanimivo/svojevrstno zaznamovano barvitostjo toka besed zabriše željo po dešifriranju pomena, saj le-ta ni najpomembnejši (interpretacija je in mora biti prepuščena bralcu!).
Vseeno, kaj vidimo v njej, moč slehernika, da se prebija skozi vsakdan ali pa zaloge optimizma v redkvicah (čeprav so bose:), pesem me prepriča zaradi brezkompromisne odločnosti, s katero avtorica doseže tisto najpomembnejše: pusti pesmi, ki je subjekt sama po sebi, da spregovori skozi njo! Mar niso pesniki za to na svetu?
Čestitke.
Lp, lidija
Lidija, hvala za zelo poseben komentar!
:-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!