Večina ljudi

ima denarnico

in v njej vse

kar jim pripada

denar, sliko dragega

ali drage,

kartice če zbolijo,

kartice za dvig

gotovine

in še nekaj par,

ki jo naredijo težko

bolj kot je ponavadi,

bankovci so sicer več vredni

a teh je bolj malo

in kot v hudih afriških boleznih

pri katerih ni več življenja

takrat se bankovci dvigajo

iz tankega predala,

nekako samemu sebi

neznano daleč

in v slovo.

Agentje hodijo

za zavarovanje,

župnik pride

da očisti dušo

in jo pripravi

za odhod v večnost.

Teža vrednosti

je velika

in odvisno od bogastva

tudi težka,

ali pa je na kartici

shranjena gotovina

in ko prideš na vrsto

vtipkuješ šifre

in podpisuješ ime.

V denarnici imam

ravno toliko,

da poravnam račune,

ostalo kar je za preživetje

je dobro za premislit,

ker je presneto malo.

Drobim vsaki dan

po kruh in mleko,

da kava ne bo tako črna

kot je ponavadi,

ko še tega zmanjka.

Ne plačujem ničesar

na obroke,

je dobitek premajhni

na začetku meseca.

Za dvesto evrov

pa nihče ne daje

zagotovila.

In lahko  bi bilo več

a v teh kriznih časih

vse skupaj stiska isti problem

premalo denarja.

Povsod.

Rešil si ta problem

in ko odideva v hribe

takrat jo nosiš ti,

da se počutim lažjo

in svobodnejšo.

Samo toliko vzameva

kolikor potrebujeva

sendviči in za kavo.

Nebo postaja svetlejše

in zrak lažji,

ko sopiham do vrha,

kjer me veselih nog čakaš,

medtem ko jaz na videz

delam zadnje izdihljaje.

Ne, za to goro

ne bom potrebovala župnika,

to je samo gora preizkušenj,

za sabo pušča samo utrujene

plezalce po skalah

in redkih drevesih,

da se mi pomagajo dvigniti

in priti višje.

Znova do smeri,

za katero sva rekla,

da je lahka.

IŽ-lev